Namestitev strežnika VPN WireGuard na Linux VPS

Linux Branje: 18 min

WireGuard je preprosto nastavljiv VPN: med dvema ali več računalniki zgradi šifriran tunel, po katerem lahko poteka ves omrežni promet. S strežnikom WireGuard na lastnem KVM VPS lahko tudi v javnem omrežju Wi-Fi (v kavarni, hotelu, na letališču) po internetu brskaš šifrirano, spletnim stranem pa se prikažeš z naslovom IP svojega VPS. Ta članek opisuje namestitev strežnika, dodajanje odjemalcev, preverjanje in pogoste napake.

Korake smo novembra 2026 preizkusili na strežnikih z Ubuntu 24.04, Debian 13.7, AlmaLinux 9.9 in AlmaLinux 10.3, kot odjemalec pa nam je služil računalnik z Ubuntu 26.04; pri polnem tunelu smo na strežniku s tcpdump preverili tudi, da promet odjemalca res odhaja prek VPS. V Rocky Linux so koraki enaki kot v AlmaLinux, vendar jih tam nismo preizkusili. Če te zanimajo splošno delovanje VPN, primerjava OpenVPN in WireGuard ali različica na domačem usmerjevalniku, preberi objavo Lastni strežnik VPN za oddaljeni dostop do doma.

Čemu služi lasten strežnik VPN na VPS?

  • Varno brskanje v tujem omrežju. Ves tvoj promet do VPS potuje šifriran, zato upravljavec javnega omrežja Wi-Fi ali drug uporabnik ne vidi, katere strani odpiraš, in ne more posegati v promet. Spletne strani vidijo naslov IP VPS.
  • Dostop do notranjih storitev brez javnih vrat. Skrbniški vmesnik, podatkovna baza ali stran za nadzor lahko posluša le na naslovu VPN (v primeru 10.8.0.1), zato z interneta sploh ni dosegljiva, s tvojih naprav pa je.
  • Povezovanje več računalnikov. Tvoj prenosnik, telefon in drugi strežniki se znajdejo v skupnem šifriranem notranjem omrežju in prek VPS dosežejo drug drugega.

Če bi prek strežnika rad usmeril le promet brskalnika ali odprl spletni vmesnik, ki teče na enem samem strežniku, pogosto zadošča že SSH, brez kakršne koli namestitve. Proxy SSH SOCKS pa ni VPN: uporabljajo ga le programi, v katerih ga nastaviš (običajno brskalnik), in prenaša le povezave TCP. WireGuard v računalniku ustvari omrežni vmesnik, zato lahko skozenj potuje promet vseh programov in protokolov (tudi UDP, DNS in ping), tudi na telefonu, povezava pa se po menjavi omrežja sama obnovi.

WireGuard na kratko

WireGuard je od marca 2020, od različice 5.6, del jedra Linux, zato v današnjih distribucijah ni treba posebej prevajati ali nameščati modula jedra: dovolj je namestiti uporabniška orodja, paket wireguard-tools (z ukazoma wg in wg-quick). WireGuard šifrirane pakete IP prenaša prek UDP. V primerih uradne dokumentacije so navedena vrata UDP 51820 in običajno uporabljajo ta, vendar je to le navada, ne obvezna privzeta vrednost: vrata določa vrstica ListenPort v konfiguraciji, če pa ta manjka, wg izbere naključna vrata. Računalniki (v izrazoslovju WireGuarda vrstniki, angl. peers) se med seboj overjajo s pari ključev Curve25519: vsak ima svoj tajni, zasebni ključ, drugi pa ga prepoznajo po njegovem javnem ključu, podobno kot pri prijavi s ključem SSH. Uporabniškega imena, gesla ali potrdila ni.

V Red Hat Enterprise Linux 9 in 10 je WireGuard „Technology Preview“, kar pomeni, da Red Hat zanj ne nudi podpore; tako ga navajajo tudi opombe ob izdaji RHEL 10.2, ne pa kot zastarelega (deprecated). Jedro AlmaLinux to ob nalaganju modula tudi izpiše (sudo dmesg):

wireguard: WireGuard 1.0.0 loaded. See www.wireguard.com for information.
TECH PREVIEW: WireGuard may not be fully supported.

V AlmaLinux 9 in 10 je modul kljub temu vključen v privzeto jedro, paket wireguard-tools pa v privzeti repozitorij AppStream; na preizkusu je v obeh sistemih deloval brez napak, tudi s SELinuxom v načinu Enforcing.

Kaj potrebuješ?

  • Linux VPS s pravicami root ali sudo in dostop SSH do njega (glej: Kako se s SSH povežem s svojim VPS?).
  • Javni naslov IP VPS (v primerih 203.0.113.25).
  • Lasten notranji obseg naslovov za VPN, ki se ne prekriva s tvojim domačim ali pisarniškim omrežjem. Primer uporablja obseg 10.8.0.0/24: strežnik dobi naslov 10.8.0.1, prenosnik 10.8.0.2, telefon pa 10.8.0.3.

WireGuard teče v jedru, brez ločenega procesa v ozadju (wg-quick le nastavi vmesnik in se nato konča), zato zadošča tudi majhen VPS; na preizkusu so kot strežniki služili navidezni računalniki z 1 GB pomnilnika. Pri velikem prometu šifriranje porablja procesorski čas.

1. Namestitev paketa wireguard-tools

V Ubuntu in Debianu (nftables je potreben za prevajanje naslovov, glej spodaj; v oblačni sliki Debian 13 ni bil nameščen, v Ubuntu 24.04 pa je bil):

sudo apt update
sudo apt install wireguard-tools nftables

V AlmaLinux 9 in 10 ter v Rocky Linux:

sudo dnf install wireguard-tools

Na preizkusu se je v Ubuntu 24.04, Debianu 13 in AlmaLinux 9 namestila različica 1.0.20210914 paketa wireguard-tools, v AlmaLinux 10 in Ubuntu 26.04 pa različica 1.0.20250521. Modula jedra ni treba nalagati posebej, wg-quick ga naloži ob prvem zagonu.

2. Par ključev strežnika

Ključi se shranijo v imenik /etc/wireguard, ki ga lahko bere le root. umask 077 poskrbi, da lahko tudi nastale datoteke bere le root:

sudo sh -c 'umask 077; wg genkey | tee /etc/wireguard/server.key | wg pubkey > /etc/wireguard/server.pub'
sudo cat /etc/wireguard/server.pub

wg genkey ustvari zasebni ključ, wg pubkey pa iz njega izračuna javnega. Izpisani javni ključ (44 znakov dolgo besedilo, ki se konča z znakom =) boš pozneje vpisal v konfiguracijo odjemalcev. Vsebine datoteke server.key nikoli ne izdaj in je ne kopiraj na javno mesto.

3. Konfiguracija strežnika

Najprej preveri, prek katerega omrežnega vmesnika strežnik dostopa do interneta:

ip route show default
default via 203.0.113.1 dev eth0 proto static

Ime za dev (tukaj eth0; na preizkusu je bilo v Ubuntu in Debianu enp0s1, v AlmaLinux eth0) potrebuješ za pravilo prevajanja naslovov. Nato ustvari datoteko /etc/wireguard/wg0.conf, prav tako z dovoljenji, ki branje dovoljujejo le uporabniku root:

sudo sh -c 'umask 077; nano /etc/wireguard/wg0.conf'

Ubuntu in Debian

[Interface]
# naslov strežnika v VPN-ju
Address = 10.8.0.1/24
ListenPort = 51820
# vsebina datoteke /etc/wireguard/server.key
PrivateKey = <zasebni ključ strežnika>
# NAT: promet iz VPN-ja gre ven z naslovom IP strežnika (eth0 zamenjaj z imenom svojega vmesnika)
PostUp = nft add table ip wgnat; nft add chain ip wgnat postrouting '{ type nat hook postrouting priority srcnat; }'; nft add rule ip wgnat postrouting ip saddr 10.8.0.0/24 oifname "eth0" masquerade
PostDown = nft delete table ip wgnat

Vrstica PostUp ob zagonu tunela ustvari lastno tabelo nftables wgnat z enim samim pravilom za prevajanje naslovov (masquerade), PostDown pa jo ob ustavitvi izbriše. Ta tabela deluje tudi poleg pravil ufw in je tudi ufw reload ne izbriše.

Če na strežniku teče tudi storitev nftables (v Debianu je privzeto izklopljena), prva vrstica datoteke /etc/nftables.conf (flush ruleset) ob ponovnem zagonu storitve izbriše vse tabele, tudi tabelo wgnat. V tem primeru nato znova zaženi tudi WireGuard: sudo systemctl restart wg-quick@wg0.

AlmaLinux in Rocky Linux

Tu prevajanje naslovov opravi firewalld (glej naslednji korak), zato je konfiguracija krajša:

[Interface]
# naslov strežnika v VPN-ju
Address = 10.8.0.1/24
ListenPort = 51820
# vsebina datoteke /etc/wireguard/server.key
PrivateKey = <zasebni ključ strežnika>

4. Posredovanje IP in požarni zid

Strežnik mora pakete, ki prihajajo iz VPN, posredovati naprej proti internetu. To vklopi v lastni datoteki sysctl, da nastavitev ostane tudi po ponovnem zagonu (v vseh sistemih enako):

echo 'net.ipv4.ip_forward = 1' | sudo tee /etc/sysctl.d/99-wireguard.conf
sudo sysctl --system

V izpisu se mora pojaviti vrstica * Applying /etc/sysctl.d/99-wireguard.conf .... Debian 13 nima datoteke /etc/sysctl.conf, zato je tam ta imenik drop-in edino mesto.

ufw (Ubuntu)

Če ufw ne uporabljaš, ta del preskoči, zgornje pravilo nftables zadošča samo po sebi. Če je ufw vklopljen, privzeto blokira ves dohodni in ves posredovani (routed) promet. Dovoli vrata UDP za WireGuard in posredovanje iz VPN proti internetu:

sudo ufw allow 51820/udp
sudo ufw route allow in on wg0 out on eth0

Če ufw vklapljaš prvič, pred tem dovoli SSH (sudo ufw allow OpenSSH), sicer se boš zaklenil zunaj. Osnove opisuje članek Kako nastavim požarni zid na svojem VPS?.

firewalld (AlmaLinux, Rocky Linux)

sudo firewall-cmd --permanent --add-port=51820/udp
sudo firewall-cmd --permanent --add-masquerade
sudo firewall-cmd --reload

--add-masquerade naslov prometa, ki odhaja skozi javno (public) cono, prevede v naslov strežnika. Na preizkusu je firewalld (v AlmaLinux 9 različica 1.3.4, v AlmaLinux 10 različica 2.4.3) s tema dvema praviloma že posredoval internetni promet odjemalcev VPN. V oblačnih slikah AlmaLinux firewalld ni bil nameščen; če ga tudi ti nimaš, zgornje ukaze zaženi po sudo dnf install firewalld in sudo systemctl enable --now firewalld.

5. Zagon WireGuarda

sudo systemctl enable --now wg-quick@wg0
sudo wg show

Storitev wg-quick@wg0 na podlagi datoteke /etc/wireguard/wg0.conf ustvari vmesnik wg0 in se zažene tudi ob zagonu sistema. wg show zaenkrat prikazuje samo strežnik:

interface: wg0
  public key: L/UC2CKSjsekZbOeHuiMS07rEo8ugu2uYzcvKU1Yc1U=
  private key: (hidden)
  listening port: 51820

Ali strežnik res posluša, preveriš z ukazom sudo ss -lunp | grep 51820 (o izpisu vrat: Izpis odprtih vrat v Linuxu: ss, lsof, netstat). V vseh štirih sistemih se je tunel po ponovnem zagonu znova vzpostavil, skupaj s prevajanjem naslovov in pravili požarnega zidu.

6. Dodajanje odjemalca

Vsaka naprava (prenosnik, telefon, drug strežnik) dobi lasten par ključev in lasten naslov VPN. Tako lahko izgubljenemu telefonu odvzameš dostop, ne da bi posegal v druge naprave.

Par ključev odjemalca

Na odjemalcu z Linuxom prav tako namesti paket wireguard-tools in par ključev ustvari na samem odjemalcu, tako zasebni ključ sploh ne zapusti računalnika:

sudo sh -c 'umask 077; wg genkey | tee /etc/wireguard/laptop.key | wg pubkey > /etc/wireguard/laptop.pub'
sudo cat /etc/wireguard/laptop.pub

Dodajanje odjemalca na strežnik

Na strežniku na konec datoteke wg0.conf dodaj razdelek [Peer] z javnim ključem in naslovom VPN odjemalca:

# laptop
[Peer]
PublicKey = <javni ključ prenosnika>
AllowedIPs = 10.8.0.2/32

AllowedIPs na strani strežnika pomeni, da strežnik od tega odjemalca sprejema le pakete z izvornim naslovom 10.8.0.2, pakete, namenjene naslovu 10.8.0.2, pa pošilja temu odjemalcu. Zato vsak odjemalec dobi lasten naslov /32.

Tunela za uveljavitev spremembe ni treba znova zagnati, povezava že povezanih odjemalcev se ne prekine:

sudo systemctl reload wg-quick@wg0

reload v ozadju zažene ukaz wg syncconf wg0 <(wg-quick strip wg0): uveljavi le razliko med datoteko in trenutnim stanjem. Z ukazom sudo wg set wg0 peer <javni ključ> allowed-ips 10.8.0.3/32 lahko odjemalca dodaš tudi brez urejanja datoteke, vendar to velja le za tunel, ki teče: na preizkusu je takšen odjemalec po ponovnem zagonu WireGuarda izginil. Zato ga vedno vpiši v datoteko wg0.conf.

Konfiguracija odjemalca (Linux)

Na odjemalcu ustvari datoteko /etc/wireguard/wg0.conf (sudo sh -c 'umask 077; nano /etc/wireguard/wg0.conf'):

[Interface]
# vsebina datoteke /etc/wireguard/laptop.key
PrivateKey = <zasebni ključ prenosnika>
Address = 10.8.0.2/24
# razreševalnik DNS skozi tunel (navedeš lahko katerega koli zaupanja vrednega)
DNS = 9.9.9.9

[Peer]
# javni ključ strežnika (server.pub)
PublicKey = <javni ključ strežnika>
# javni naslov IP VPS-ja in vrata WireGuard
Endpoint = 203.0.113.25:51820
# polni tunel: ves promet IPv4 in IPv6 gre skozi VPN
AllowedIPs = 0.0.0.0/0, ::/0
PersistentKeepalive = 25

Posamezne vrstice:

  • AllowedIPs na strani odjemalca določa, promet katerih naslovov naj gre v tunel. 0.0.0.0/0, ::/0 pomeni polni tunel: ves promet odhaja prek VPS. Če želiš doseči le notranje omrežje VPN (strežnik in druge odjemalce), po internetu pa brskati prek svoje povezave, vpiši: AllowedIPs = 10.8.0.0/24. Na preizkusu so takrat naslovi 10.8.0.x šli prek wg0, vse drugo pa prek lokalnega omrežja.
  • DNS: v polnem tunelu naj tudi razreševanje imen poteka skozi tunel, sicer gredo poizvedbe do razreševalnika lokalnega omrežja, mimo VPN (glej odpravljanje težav). Za vrstico DNS potrebuje odjemalec resolvconf; v Ubuntu in Debianu ga zagotavlja paket systemd-resolved.
  • PersistentKeepalive = 25: odjemalec vsakih 25 sekund pošlje majhen paket, da vmesne naprave NAT (domači usmerjevalnik, mobilni operater) ne pozabijo povezave. To vrednost priporoča tudi dokumentacija WireGuard; na strani strežnika ni potrebna.
  • Endpoint: namesto naslova IP je tu lahko tudi ime domene (na primer vpn.pelda.hu:51820), če zapis A kaže na naslov VPS.
  • V razdelku [Interface] odjemalca ni vrstice ListenPort, zato dobi naključna vrata (na preizkusu na primer 38802).

Zagon in ustavitev:

sudo wg-quick up wg0
sudo wg-quick down wg0

Če želiš, da se tudi odjemalec vedno poveže, ga lahko enako nastaviš kot storitev: sudo systemctl enable --now wg-quick@wg0.

Telefon: konfiguracija s kodo QR

Na telefonu lahko uradna aplikacija WireGuard (Android, iOS) nastavitve prebere tudi iz kode QR, v Windows in macOS pa uradna aplikacija uvozi datoteko .conf. V tem primeru lahko par ključev ustvariš tudi na strežniku, nato pa končno konfiguracijo prikažeš v terminalu kot kodo QR. Za to potrebuješ paket qrencode: v Ubuntu in Debianu sudo apt install qrencode, v AlmaLinux ga namestiš iz repozitorija EPEL (sudo dnf install epel-release, nato sudo dnf install qrencode; podrobneje: Namestitev repozitorija EPEL v AlmaLinux).

sudo sh -c 'umask 077; wg genkey | tee /etc/wireguard/telefon.key | wg pubkey > /etc/wireguard/telefon.pub'

Telefon dodaj v datoteko wg0.conf strežnika kot [Peer] (AllowedIPs = 10.8.0.3/32), zaženi ukaz sudo systemctl reload wg-quick@wg0, nato konfiguracijo telefona zapiši v datoteko /etc/wireguard/telefon.conf, z enako zgradbo kot pri prenosniku (PrivateKey je vsebina datoteke telefon.key, Address = 10.8.0.3/24). Koda QR:

sudo qrencode -t ansiutf8 -r /etc/wireguard/telefon.conf

Zaradi stikala -r datoteko prebere qrencode sam; oblika sudo qrencode ... < datoteka ne deluje, ker bi vhod odprl tvoj uporabnik, ki do datoteke nima dovoljenja. Po skeniranju izbriši ključ in konfiguracijo telefona s strežnika, v datoteki wg0.conf strežnika ostane le njegov javni ključ:

sudo rm /etc/wireguard/telefon.key /etc/wireguard/telefon.conf

Koda QR vsebuje zasebni ključ: ne fotografiraj je in je ne prikazuj tam, kjer jo lahko vidi še kdo drug.

7. Preverjanje

Na odjemalcu sudo wg show uspešno povezavo označi z vrstico latest handshake:

interface: wg0
  public key: 509FXrsngphGeLkubh6MsZDTkwa3Y2md9Jj8CRBMekU=
  private key: (hidden)
  listening port: 44606
  fwmark: 0xca6c

peer: L/UC2CKSjsekZbOeHuiMS07rEo8ugu2uYzcvKU1Yc1U=
  endpoint: 203.0.113.25:51820
  allowed ips: 0.0.0.0/0, ::/0
  latest handshake: 3 seconds ago
  transfer: 52.78 KiB received, 4.95 KiB sent
  persistent keepalive: every 25 seconds

Na strežniku sudo wg show pri vsakem odjemalcu prikaže, od kod se je povezal (endpoint), kdaj je bilo zadnje rokovanje in koliko podatkov je bilo prenesenih. Odjemalec, ki se še ni povezal, se prikaže le z vrsticama peer in allowed ips.

V polnem tunelu odjemalec dostopa do interneta prek VPS. To na odjemalcu preveriš takole:

ping -c 2 10.8.0.1
ip route get 1.1.1.1
curl -4 ifconfig.me
1.1.1.1 dev wg0 table 51820 src 10.8.0.2 uid 1000

V odgovoru ukaza ip route get označuje dev wg0, da gre promet v tunel, curl -4 ifconfig.me pa izpiše naslov IP VPS (v primeru 203.0.113.25), ne naslova tvoje internetne povezave. V izpisu navadnega ip route ne išči privzete poti na wg0: wg-quick pri polnem tunelu uporablja ločeno usmerjevalno tabelo (51820) in pravila, ki jih prikaže ip rule. Na strežniku med izvajanjem sudo tcpdump -ni any host 1.1.1.1 vidiš, kako paket prispe na wg0 z naslova VPN odjemalca (10.8.0.2) in na izhodnem vmesniku nadaljuje pot že z naslovom strežnika. O orodjih za iskanje omrežnih napak beri v članku Odpravljanje težav z omrežjem: ping, traceroute, mtr, dig in curl.

Dostop do notranjih storitev in povezave med odjemalci

Če storitev na strežniku posluša le na naslovu VPN (na primer skrbniški vmesnik na 10.8.0.1:8080) ali naj bi se odjemalci dosegali tudi med seboj, mora to dovoliti tudi požarni zid. Na preizkusu brez posebnega pravila ni delovalo ne eno ne drugo.

V Ubuntu z ufw dovoliš določena vrata iz smeri VPN oziroma promet med odjemalci takole:

sudo ufw allow in on wg0 to any port 8080 proto tcp
sudo ufw route allow in on wg0 out on wg0

Pozor: ufw privzeto prepušča posredovani ping, zato lahko ping med odjemalci deluje tudi takrat, ko je povezava TCP (na primer SSH ali HTTP) še blokirana. V dnevniku (sudo journalctl -k | grep UFW) se takrat pojavijo vrstice [UFW BLOCK] IN=wg0 OUT=wg0.

V AlmaLinux je najpreprosteje, da vmesnik wg0 uvrstiš v zaupanja vredno (trusted) cono:

sudo firewall-cmd --permanent --zone=trusted --add-interface=wg0
sudo firewall-cmd --reload

Tako odjemalci VPN dosežejo vse storitve strežnika in drug drugega, prevajanje naslovov njihovega internetnega prometa pa deluje nespremenjeno; na preizkusu je nastavitev ostala tudi po ponovnem zagonu. To izberi le, če v VPN spuščaš izključno svoje, zaupanja vredne naprave; sicer namesto cone trusted potrebna vrata dovoli posamično.

IPv6

Naši strežniki KVM VPS privzeto dobijo naslov IPv4 in IPv6. Primer v članku znotraj tunela uporablja le naslove IPv4, v vrstici AllowedIPs odjemalca pa je kljub temu navedeno ::/0, in to z razlogom: brez tega bi v omrežju s podporo za IPv6 promet IPv6 odjemalca odhajal mimo tunela, prek lokalne povezave. Na preizkusu je ukaz ip -6 route get brez ::/0 pokazal lokalni vmesnik, z njim pa wg0; tako gre promet IPv6 v tunel, in ker ga strežnik ne posreduje, ne uhaja mimo VPN. Če želiš skozi tunel usmeriti tudi IPv6, potrebuješ naslove IPv6 v VPN in posredovanje IPv6 na strežniku; tega v tem članku ne opisujemo.

Če WireGuard poganjaš na VPS, ki ima le naslov IPv6, v vrstico Endpoint vpišeš naslov IPv6 strežnika v oglatih oklepajih (Endpoint = [2001:db8::25]:51820), povežeš pa se lahko le iz omrežja, ki ima povezavo IPv6. Več o tem preberi v članku VPS samo z IPv6: prednosti, slabosti in rešitve.

Pogoste napake

  • Ni rokovanja: v izpisu wg show na odjemalcu ni vrstice latest handshake, v vrstici transfer pa piše 0 B received. Najpogostejši vzrok je, da požarni zid strežnika ne dovoli vrat UDP: na preizkusu so se pri ufw takrat v dnevniku pojavile vrstice [UFW BLOCK] ... PROTO=UDP ... DPT=51820, pri firewalld pa paketi odjemalca niso dobili odgovora. Preveri tudi, ali sta v vrstici Endpoint odjemalca naslov IP VPS in vrata, ki se ujemajo z ListenPort, in ali ključi niso zamenjani: v konfiguracijo odjemalca spada javni ključ strežnika, v konfiguracijo strežnika pa ključ odjemalca. WireGuard na pakete z napačnim ključem ne odgovori in jih tudi ne beleži, zato se pri napačnem ključu na strežniku ne vidi ničesar.
  • Rokovanje je, tudi ping 10.8.0.1 deluje, interneta pa ni: strežnik prometa ne posreduje ali ne prevaja. Preveri, ali cat /proc/sys/net/ipv4/ip_forward izpiše 1 in ali pravilo za prevajanje naslovov obstaja (sudo nft list table ip wgnat oziroma pri sudo firewall-cmd --list-all vrstica masquerade: yes). Na preizkusu je enako povzročilo napačno ime vmesnika v pravilu nftables (eth0 namesto dejanskega enp0s1): paketi so namesto z naslovom strežnika odhajali z izvornim naslovom 10.8.0.2 in nanje ni bilo odgovora. Pri ufw to povzroči tudi manjkajoče pravilo route allow, v dnevniku je takrat [UFW BLOCK] IN=wg0 OUT=eth0.
  • Po ponovnem zagonu WireGuarda na strežniku nekaj časa ni povezave: po systemctl restart wg-quick@wg0 (ali ponovnem zagonu strežnika) se odjemalci znova povežejo sami, vendar ne takoj; na preizkusu je to trajalo 17 sekund. systemctl reload povezav ne prekine, zato ga uporabljaj za dodajanje ali brisanje odjemalcev.
  • Po ponovnem zagonu strežnika se odjemalec ne poveže več: verjetno si ga dodal z ukazom wg set in ga ni v datoteki wg0.conf. Vpiši ga v datoteko in zaženi ukaz sudo systemctl reload wg-quick@wg0.
  • Poizvedbe DNS gredo mimo VPN: če v konfiguraciji odjemalca manjka vrstica DNS, računalnik sprašuje razreševalnik lokalnega omrežja; ker je ta v lokalnem omrežju, gredo poizvedbe tudi ob polnem tunelu prek lokalne povezave. Na preizkusu je ob vrstici DNS = 9.9.9.9 ukaz resolvectl dns pokazal razreševalnik, dodeljen vmesniku wg0, na strežniku pa so poizvedbe DNS prihajale prek wg0. Če se wg-quick up ustavi zaradi manjkajočega resolvconf, namesti paket systemd-resolved (v Ubuntu in Debianu) ali izbriši vrstico DNS.
  • Nekatere strani se ne naložijo ali se večji prenosi ustavijo: to lahko kaže na velikost paketov v tunelu (MTU). wg-quick privzeto nastavi 1420 bajtov (toliko je bilo tudi na preizkusu), kar je primerno za večino povezav; pri nekaterih mobilnih ali PPPoE povezavah je lahko potrebna manjša vrednost. V razdelku [Interface] odjemalca poskusi z vrstico MTU = 1380. Na preizkusu se ta napaka ni pojavila.

wg-quick izpiše vsak izvedeni ukaz ([#] ip link add dev wg0 type wireguard itd.); dnevnik storitve prikaže sudo journalctl -u wg-quick@wg0.

Varnost

  • Zaščita zasebnih ključev: imenik /etc/wireguard in datoteke v njem naj bodo berljive le za root (zato je potreben umask 077). Kdor pridobi zasebni ključ, se lahko poveže v imenu te naprave. Konfiguracijskih datotek ne pošiljaj po e-pošti ali klepetu in jih ne shranjuj v sistem za upravljanje različic.
  • Odvzem dostopa napravi: če si telefon izgubil ali naprave ne uporabljaš več, izbriši pripadajoči razdelek [Peer] iz datoteke wg0.conf strežnika, nato zaženi ukaz sudo systemctl reload wg-quick@wg0. Na preizkusu je izbrisani odjemalec takoj izginil s seznama wg show, povezava drugih odjemalcev se ni prekinila. Ključ na napravi je nato neuporaben, drugim napravam ni treba zamenjati ključev.
  • Odprta vrata: vrata WireGuard niso „zgovorna“: na neoverjen paket strežnik sploh ne odgovori, zato tudi pregledovalnik vrat ne more ugotoviti, ali na njih kaj teče. Druge storitve strežnika, predvsem SSH, je treba kljub temu zaščititi: Varnostne nastavitve strežnika SSH.
  • Posodobitve: WireGuard je del jedra, zato njegove varnostne popravke dobiš z običajnimi posodobitvami jedra v sistemu.
Nazaj: Linux – članki (78)