Slovenščina
Magyar
English
Deutsch
Če ljudi vprašaš, na kaj pomislijo ob besedi šifriranje, bodo informacijsko varnost omenili zadnjo, če se je sploh spomnijo. Tisti, ki kupujejo v spletnih trgovinah in uporabljajo spletno banko, bodo omenili ključavnico v brskalniku, ko uporabljajo zaščiteno (šifrirano) povezavo.
Je to res vse, kar mora povprečen uporabnik interneta vedeti o šifriranju?
Informacijska varnost se začne z disciplino uma. Z naslednjimi nekaj preprostimi pravili je mogoče preprečiti, da bi tretja oseba dostopala do tvojih podatkov – v večini primerov. Vendar živimo v resničnosti, kjer ima programska oprema hrošče, kjer lahko svojo lastnino izgubimo in kjer se napake vedno dogajajo. Predstavljaj si, da pomembne poslovne dokumente hraniš na pomnilniški kartici, ki jo nekega dne izgubiš.
Če so podatki na kartici šifrirani, je do njih skoraj nemogoče dostopati – v razumnem času. S šifriranjem lahko možnost nepooblaščenega dostopa skoraj popolnoma izključiš.
Dovolj dobro šifriranje
Zgodovina vsakdanjega šifriranja se je začela leta 1991, ko je PGP (Pretty Good Privacy – precej dobra zasebnost) postal dostopen vsem. Ta programska oprema zna šifrirati in dešifrirati podatke z različnimi metodami. Postopek zna uporabljati tako simetrično metodo (ključ za šifriranje in dešifriranje je isti) kot asimetrično (šifrira lahko kdor koli z javnim ključem, dešifrira pa le imetnik zasebnega ključa).
Znana brezplačna programska oprema GNU Privacy Guard ponuja zelo podroben in lahko razumljiv priročnik o zasebnosti. Priporočam, da ga prebereš.
Gre za nekaj ur in že boš znal ustvariti svoj prvi par ključev ter ju samozavestno začel uporabljati za šifriranje in dešifriranje zasebnih podatkov (na primer e-pošte). Naučil se boš tudi, kdaj zaupati ključem nekoga drugega in kako preprečiti, da bi tvoje ključe objavili.
Na koncu boš imel vrsto ključev (javnih in zasebnih), z njimi pa tudi novo težavo: kje hraniti zasebne ključe?
Dokler ne uidejo, so tvoji zasebni podatki varni. Da bi bila varnost še višja, morajo biti ključi čim bolj varni. Lahko jih natisneš na papir in hraniš v sefu (pravem), vendar to ni ravno udobna rešitev.
Podatkovna kripta
Hranjenje zasebnih ključev na prenosnem nosilcu (na primer na pomnilniški kartici) je udobno, a ne preveč varno. Obstaja pa preprosta in zanesljiva rešitev: TCNext (znan tudi kot TrueCrypt).
TCNext zna datoteke hraniti šifrirane. TCNext lahko priklopiš kot običajen pogon (ali datotečni sistem, odvisno od operacijskega sistema, ki ga uporabljaš) in nanj shraniš vse pomembne podatke. Je preprost, zanesljiv in ga je lahko osvojiti. Ko preučiš njegovo dokumentacijo, boš v nekaj urah mojster svojih šifriranih nosilcev.
Zdaj si lahko, tudi če izgubiš pomnilniško kartico, veliko bolj prepričan o varnosti svojih podatkov. Vsako kodo, ki jo je napisal človek, lahko razbije koda, ki jo je napisal drug človek. Vprašanje je, koliko časa to traja. Za razbitje nosilca TCNext bi bilo potrebnih več sto let (ob uporabi sodobne računske moči), če je njegovo geslo dovolj dolgo.
Zadnje vprašanje je, kako si zapomniš geslo, s katerim dostopaš do šifriranega nosilca? Če je geslo preprosto in razumljivo človeku, ga je lahko razbiti ali uganiti. Če je preveč naključno, si ga je težko zapomniti.
Zadnje geslo
Hranjenje gesel ni lahka naloga (če želiš, da zagotavljajo tudi dovolj varnosti). Za hranjenje gesel (vključno z dolgimi, zapletenimi in naključnimi kodami za šifrirane nosilce) je mogoče uporabiti znano programsko opremo, kot je KeePass.
Obstaja tudi shramba, vgrajena v brskalnik, LastPass. Edino geslo, ki si ga moraš zapomniti, je geslo, ki odpre to shrambo. Zapomni si: gesla je pretežko hkrati ustvarjati in si jih pozneje zapomniti.
Ko namestiš in nastaviš shrambo gesel, si pripravljen. Malo discipline in sreče – in tvoji podatki so tako varni, kot je le mogoče. Čestitamo!
Zaključek
Ta članek je bil jedrnat vodnik o tem, kako šifriranje uporabljati v vsakdanu. Da osvojiš vse omenjene prijeme, ne potrebuješ več kot en dan.
Še zadnji nasvet: gesla redno menjaj vsakih nekaj mesecev.