Strežnik DNS (imenovan tudi imenski strežnik) je posebna strežniška programska oprema, ki za odgovarjanje na poizvedbe o sistemu domenskih imen uporablja bazo DNS. Ker so strežniki DNS običajno na namenskem gostitelju, se računalniki z ustreznimi programi prav tako imenujejo strežniki DNS.

Po zaslugi DNS lahko uporabniki interneta v naslovno vrstico brskalnika vpišejo domeno, torej ime, ki si ga je mogoče zapomniti. Vsaka domena na internetu ima vsaj en naslov IP, ki ga računalniki potrebujejo za komunikacijo v omrežju. Strežnik DNS pozna kombinacije domen in naslovov IP oziroma ve, kateremu drugemu strežniku DNS je treba posredovati zahtevo. Ob obisku spletne strani zato zahteva najprej prispe do enega ali več strežnikov DNS, da se lahko na koncu povežemo s spletno stranjo. Zaradi tega so strežniki DNS osrednji element delujočega interneta.

Različne vrste strežnikov DNS

Pri delovanju DNS ločimo avtoritativne in neavtoritativne strežnike DNS.

• Avtoritativni strežniki DNS v svoji bazi DNS hranijo zanesljive podatke o domenah za določeno cono imenskega prostora domen. DNS je zgrajen tako, da ima vsaka cona vsaj en avtoritativni imenski strežnik. Takšni sistemi so običajno izvedeni kot gruča strežnikov, kjer enake podatke o coni hranita glavni sistem in več podrejenih sistemov. V tem primeru se imenujejo primarni in sekundarni imenski strežniki. Takšna redundanca poveča zanesljivost in razpoložljivost avtoritativnega imenskega strežnika.
• Neavtoritativni strežniki DNS ne uporabljajo podatkov DNS iz lastne datoteke cone, temveč podatke imenskega strežnika iz druge ali tretje roke. Do tega pride, ko imenski strežnik zaradi lastnih podatkov ne more odgovoriti na poizvedbo in informacijo pridobi od drugega imenskega strežnika (rekurzija). Te podatke DNS začasno hranijo v lokalnem pomnilniku (predpomnjenje) in jih vračajo ob novih poizvedbah. Ker pa so se vnosi v dejanski datoteki cone medtem lahko spremenili, podatki DNS neavtoritativnih imenskih strežnikov niso zanesljivi.

Kako strežniki DNS razrešujejo zahteve DNS?

Razreševanje zahteve DNS v ustrezen naslov IP poteka korak za korakom:

1. Uporabnik v spletni brskalnik vpiše “example.com”, poizvedba pa gre na internet, kjer jo sprejme rekurzivni razreševalnik DNS.
2. Razreševalnik nato poizve pri korenskem imenskem strežniku DNS (.).
3. Korenski strežnik razreševalniku odgovori z naslovom strežnika DNS vrhnje domene (TLD) (na primer .com ali .net), ki hrani podatke o svojih domenah. Pri iskanju example.com je naša zahteva usmerjena k TLD .com.
4. Razreševalnik nato pošlje zahtevo TLD .com.
5. Strežnik TLD nato odgovori z naslovom IP imenskega strežnika domene example.com.
6. Na koncu rekurzivni razreševalnik pošlje poizvedbo imenskemu strežniku domene.
7. Imenski strežnik nato razreševalniku vrne naslov IP domene example.com.
8. Razreševalnik DNS nato spletnemu brskalniku odgovori z naslovom IP prvotno zahtevane domene.

Ko 8 korakov iskanja DNS vrne naslov IP domene example.com, lahko brskalnik pošlje zahtevo strežniku, ki streže spletno stran (9. korak), ta pa vrne svoj odgovor (10. korak).

Kaj se zgodi, če strežnik DNS odpove?

Če se strežnik DNS ne odziva ali se popolnoma ustavi, postopek razreševanja imen ne more pravilno zaključiti. To vodi do prekinitev delovanja. Ker do odpovedi strežnika DNS lahko pride vedno, je smiselno, da je tvoja infrastruktura DNS čim bolj odporna na napake.

Zato lahko za isto cono DNS tečeta dva imenska strežnika. En strežnik označimo kot primarni, drugega pa kot sekundarni strežnik. Stranke morajo nastaviti oba strežnika, tako da lahko ob odpovedi enega drugi strežnik DNS prevzame njegovo mesto.