Domene so domači naslovi svetovnega spleta. Vsaka spletna prisotnost je dosegljiva na globalno edinstvenem, nedvoumnem naslovu, sestavljenem iz domenskega imena in vrhnje domene (TLD):

www.imedomene.si

Te naslove decentralizirano dodeljuje omrežni informacijski center (NIC). Ta organ je odgovoren za dodeljevanje domen znotraj določenega področja DNS (sistema domenskih imen). DNS je zgrajen hierarhično, tako da na primer pri vrhnji domeni .com vse, kar je levo od te vrhnje domene, spada pod pravila ustreznega NIC, ki je v tem primeru podjetje Verisign.

Kako torej podjetja in posamezniki pridejo do pravic do domen .com? Registri, kot je Verisign, ponujajo TLD po regulirani ceni registrarjem domenskih imen, ti pa pridobljene domene naprej ponujajo posameznikom in podjetjem. Takšne registracije domen pa so mogoče le za domenska imena, ki jih še nihče ni zahteval. Kdor želi kupiti že zasedeno domensko ime, mora najti njegovega trenutnega imetnika in mu ponuditi ceno. V naslednjih odstavkih pokažemo, kako ta postopek poteka.

Registracija domene

Registracija domene je precej preprosta naloga in ti vzame le nekaj minut. Ko si izmisliš primerno domensko ime, je prvi korak preveriti, ali je naslov na voljo ali ne. Ponudniki domen imajo pogosto ustrezen iskalnik, nastavljen prav za to nalogo. Po iskanju se prikažejo rezultati, ki kažejo razpoložljivost želenega domenskega imena; običajno predlagajo tudi alternative za primer, da sta želeno domensko ime in vrhnja domena že pripadla drugemu imetniku. Domene se dodeljujejo po vrstnem redu prispetja, zato postanejo jedrnate in duhovite besedne zveze pod priljubljenimi vrhnjimi domenami, kot sta .com ali .net, zelo iskano blago. Leta 2013 je ICANN (Internet Corporation for Assigned Names and Numbers) uvedel vrsto novih vrhnjih domen (TLD), da bi omilil težave zaradi takšnega pomanjkanja.

Ko se pri registrarju odda registracija razpoložljive domene, se zahteva pošlje NIC, ki je odgovoren za upravljanje ustrezne vrhnje domene želene domene. Tam vodijo izčrpen register; v tej bazi “WHOIS” so shranjeni vsi podatki uporabnikov, vključno s kontaktnimi podatki. Celo uporabniki domen, ki so prevzeli polno odgovornost za vso vsebino, objavljeno na tem naslovu, se ne štejejo za lastnike domene. Registracije domen namreč temeljijo na najemnih ali zakupnih pogodbah z letnimi ali mesečnimi pristojbinami, ki pomagajo financirati vzdrževanje tehnične infrastrukture. Ves dobiček, ki ga uporabnik ustvari s spletnim projektom pod tako domeno, ostane njegov.

Nakup domene

Čeprav pogosto govorimo o nakupu domen, v resnici kupujemo in prodajamo pravice do uporabe domenskih imen; natančneje bi bilo te posle imenovati najem ali zakup. Do “prodaje” domene pride, ko imetnik registrirane domene pravice do uporabe prenese na “kupca”. S tem pa kupec še ne postane lastnik domene. Kupec le prevzame pravice in obveznosti prejšnjega imetnika, vključno z mesečnimi ali letnimi pristojbinami za uporabo. Za nakup pravice do uporabe domene morajo morebitni kupci najprej najti trenutnega imetnika želene domene. Pri spletnih straneh s priljubljenimi vrhnjimi domenami, kot so .com, .org ali .net itd., je podatke o imetniku mogoče najti prek iskalnika WHOIS ICANN. Storitve, ki uporabnikom pomagajo najti te podatke, ponujajo tudi registrarji, na primer aWh. Ni pa vedno kupec tisti, ki da pobudo; komercialni ponudniki, specializirani za trgovanje z domenami, pogosto objavijo svoje kontaktne podatke na začetnih straneh razpoložljivih domen. Ta pojav se imenuje parkiranje domen. Poleg tega obstajajo številne platforme, ki povezujejo morebitne kupce in prodajalce.

Ko se kupec in prodajalec dogovorita o ceni in načinu plačila, se sklene kupoprodajna pogodba. Ta mora biti vedno v pisni obliki in mora vsebovati formalnosti, potrebne za transakcijo: kupci se morajo nato v bazo WHOIS ustreznega NIC vpisati kot novi imetniki. Za to je treba oddati podpisan obrazec zahteve za prenos.